Stara različica tega dokumenta!
PODPIČJE
Podpičje se uporablja samo skladenjsko. Ločuje posamezne dele povedi krepkeje kot vejica in šibkeje kot pika.
1. Ločuje samostojna stavka ali zvezi stavkov iste povedi. Na primer:
Dokler je človek mlad in krepak, je ves svet njegov: kamor položi trudno glavo, tam je doma; vse mu je prijazno, vse mu odpira vrata in srce.
2. Ločuje sestavne dele priredij (protivnih, vzročnih ali sklepalnih). Na primer:
Ali bi sprejel tudi moj odgovor, ne vem; vem pa, da ga nisem utegnil napisati.
Pomni:
V navadnih dvostavčnih priredjih namesto podpičja pogosto pišemo vejico, v daljših pa podpičje zamenjamo s piko.
3. Ločuje daljše priredne sestavine z vzporedno skladenjsko zgradbo; tudi s številkami, črkami ali pomišljajem označene odstavčne naštevalne enote. Na primer: Nenaglašeni i se v narečju rad izgubi: a) v nedoločniku: delat, nosit; b) v velelniku: nes, nos, pros; c) v deležniku na -l (množina, moški spol): smo delal, prosil.
4. Ločuje različne enorodne skupine naštevanega v istem stavku. Na primer: Iz trgovine prinesi:jabolka, limone, hruške; kremo, zobno pasto, milo; krompir, zelje in fižol.
5. Ločuje dele proreka v veliki povedi. Na primer: Ako imenujemo klasike tiste pisatelje, v katerih se splošnočloveške misli in čuti razodevajo v lepi obliki; ki imajo veljavo za zmerom, ne samo za svoj čas; ki so vredni, da se stavijo za zgled prihodnjim: smemo po pravici Prešerna imenovati klasika.