Véjica ( , ) je enodelno ločilo, s katerim v glavnem med seboj ločujemo stavke iste povedi, priredne dele besednih zvez, pristavke, vrivke od ostalega besedila. Vejica ima v mnogih vrstah črk enako obliko kot opuščaj ( ’ ) ali enojni desni narekovaj ( ’ ), s tem da jo postavljamo na osnovni nivo besedila. Poznamo skladenjsko in neskladenjsko rabo.
Vejico (,) pišemo:
1. Vezalni (naštevanje):
Obiskali smo Ljubljano, Maribor, Celje, Koper.
Ona je močna, bistra, pametna ženska.
Slovenci so se izseljevali deloma v Nemčijo, deloma v Francijo, deloma v Ameriko.
Psiček laja hov, hov, hov.
2. Stopnjevalni:
Nismo obiskali samo Kopra, ampak tudi Ljubljano.
Ne le ti, tudi tvoja sestra naj pride na kosilo.
Bil je talentiran, celo genialen učenec.
3. Ločni:
Bi kavo, čaj?
Ti prinesem kolač, sladoled?
4. Protivni:
Hiša je stara, vendar trdna.
Fant je malo počasen, pa zanesljiv
5. Vzročni in posledični:
Neizkušena, kajti mlada, je odšla v svet.
Mlada, torej neizkušena, je odšla v svet.
6. Pojasnjevalni:
Profesor predava dvakrat na teden, in sicer v ponedeljek in četrtek.
Prišel je pozno, šele ob treh.
Ivan Cankar, Na klancu.
V Ljubljani, dne 9. II. 1973.
Zbolel je za hudo, nalezljivo boleznijo (to je za hudo, in sicer nalezljivo).
Posebnosti
- Kadar levi pridevnik določa celo preostalo besedno zvezo, začenjajočo se s pridevnikom, za njim ne pišemo vejice:
dolgi kodrasti lasje
- Zveze kot v nedeljo, 9. maja, (bo) … se redkeje pišejo tudi brez vejic, na primer:
v nedeljo 9.maja (bo).
Tip kot v nedeljo ob 9. uri (bo) … se navadno piše brez vejic. Če prvi in drugi primer združimo, se navadno piše takole:
v nedeljo, 20. maja, ob 17. uri (bo)
- Če enakovredne naštevane enote, ki niso povedi, navajamo v stolpcih, vsako v posebni vrsti, vejice med posameznimi enotami lahko opuščamo (na koncu pa tudi končno ločilo), na primer:
Prijavi je treba dodati:
-življenjepis
-šolsko spričevalo
-zdravniško spričevalo
Vejica je na obeh straneh:
Pri Prešernu, največjem slovenskem pesniku, so se učili
vsi kasnejši pesniški rodovi.
Slovensko narodno gledališče, Opera in balet, ima na sporedu tri nove predstave.
Nekateri ptiči, recimo lastovke, štorklje in škorci, se na jesen selijo.
Pomni
Na koncu povedi druge vejice pristavka ne pišemo, temveč samo ustrezno končno ločilo:
To povest je napisala Zofka Kveder, poročena Jelovšek.
Oglasil se je Stane Suhadolc, po domače Kovačev.
Posebnost
Če je lastno ime določilo pred njim stoječe besedne zveze, ga od nje ločimo z vejico,
kadar domnevamo, da zveza naslovniku tega imena ne napoveduje samoumevno:
Največji slovenski pesnik, France Prešeren, se je rodil v Vrbi.
Sicer pa ne:
Največji slovenski pesnik France Prešeren se je rodil v Vrbi.
1. Vezalni:
Ribe plavajo v vodi, na nebu ptice letijo, sprehajalec se sprehaja po gozdu, srna teka po polju.
Sonce na nebu sije, ljudje na vrtu pojejo.
2. Stopnjevalni:
Ni le brala pesmi, ampak jih je tudi pisala.
Ni se niti zahvalil, kaj šele da bi bil plačal.
3. Ločni:
Zdaj je plesal, zdaj je pel.
4. Protivni:
Vse ima, vendar ni zadovoljen.
Mimo mene si šel, vendar se nisi oglasil.
Veliko se je učil, a uspeha ni bilo.
Rada ima družbo, še rajši pa knjigo.
5. Vzročni:
Ne hodi po progi, je nevarno.
Stekli so v hišo, kajti začela se je nevihta.
6. Posledični:
Zvečerilo se je, zato so se odpravili domov.
7. Pojasnjevalni:
Poznam to dekle, saj je moja prijateljica.
8. V bibliografskih zapisih med naštevanimi enotami:
Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana, Topografski opis, 1955, 79 strani.
Pomni
Z vejico se ločijo tudi vrinjeni stavki:
Prešeren je bil, kakor je splošno znano, po poklicu odvetnik.
Cankar, to vemo, je živel dalj časa na Dunaju.
Moj prijatelj, zakaj ga ne bi imel tudi jaz, ima novo hišo.
Pozimi in kadar je mraz, moramo zakuriti.
Previdno, toda ne da bi se obotavljali, smo šli za njimi.
Posebnosti
Vejice med skladenjsko enakovrednimi deli ne pišemo:
1. pred nekaterimi prirednimi vezniki: vezalnimi in, pa, ter, ločnimi ali, oziroma, bodisi
in pred drugim delom dvodelnih vezniških zvez ne – ne, niti – niti, tako – kakor (vezalne in,
pa, ter in ločni ali spoznaš po tem, da jih ni mogoče zamenjati z vezniki tipa vendar, zato,
kajti.
a) Vezalni:
Oče in mati sta mu že davno umrla.
Ivan in Pavla sta brat pa sestra.
Obiskali smo muzej in gledališče ter galerijo.
Kupil je vžigalice ter prižgal svečo.
b) Stopnjevalni:
Nisem ne izobražen ne delaven.
Društvo se je ohranilo do današnjega dne pa tudi njegova pravila še veljajo.
c) Ločni:
Stopi ven ali noter.
Prebivalci so se bodisi poskrili bodisi razbežali.
Naš gost tega ni opazil oziroma tega ni pokazal.
Pomni
-Pred naštevalnim ali, ne oziroma niti se vejica lahko piše:
Kdo ti češe lase, ali mati, ali sestra, ali babica?
Nisem ga videl, ne v ponedeljek, ne včeraj, ne danes.
(Povsod več kot po dva veznika.)
-pred vezalnimi in, pa, ter, ločnimi ali, oziroma, bodi(si) ali pred stopnjevalnimi ne – ne, niti –
niti, tako – kakor pišemo vejico, če jo zahteva vrinjeni ali vmesni stavek oz. dostavek:
Moj prijatelj, tudi jaz imam prijatelja, in njegova žena živita v Kranju.
Da bo kmalu tukaj, je rekla, in da prinese hrano.
Razloži mi, kje si bil cel dan, in pojdi potem hitro domov.
Vejico pred vezalnim in lahko pišemo tudi tedaj, če sta osebka prirednih stavkov slabo družljiva:
Komaj je zatisnil oči, se je zbudil, in dan je bil.
2. kadar posamezne izraze (lahko tudi okrepljene) ponavljamo, ne da bi jih v govoru ločili s premori ali z načinom izgovora:
Beli so beli češnje cvetovi.
Daj daj, povej že enkrat.
Perilo je belo belo.
Priden priden, fantek moj!
Joj joj, kako boli!
Pes je zalajal hov hov hov.
Hodil je hodil celo noč, vendar ni nikamor prišel.
Rjuhe so bele prebele.
Če s ponovitvijo stopnjujemo ali poudarjamo isti pomen, vejico pišemo:
Daj, daj vendar.
Sam, samcat je.
3. Med prirednimi stalnimi besednimi zvezami z izpuščenim veznikom in, ali:
(hodi) gor dol, na vrat na nos, križem kražem, hočeš nočeš, hočeš nočeš moraš
4. Neobvezno med prirednimi istovrstnimi naštevanimi prvinami, kjer bi vejice samo
motile:
25 latiničnih črk: a b c č …
Ločila so grafična ali pisna znamenja, npr. .,;!?
Končnice -a -e -i -o so naglašene ali nenaglašene.
Ta vejica se postavi ne glede na to, ali je nadredni stavek stavek pred odvisnim, za njim ali pa ga obdaja:
Jan se je veselil, da bo končno spoznal novo sosedo.
Če bo slabo vreme, bo pohod odpadel.
Novica, da je operacija uspela, nam je vlila upanje.
To vejico pišemo tudi, ko gre za primerjalni odvisnik s kot, kakor ipd.:
Volk ima ostrejše kremplje, kot jih ima pes.
Prav tako jo uporabimo, kadar je povedek (ali vsaj osebna glagolska oblika) kakšnega stavka izpuščen:
Pomeniva se prijateljsko, če ne, takoj odidem.
(Pomeniva se prijateljsko, če se ne bova, takoj odidem.)
Pomni
Pred členkom da vejice ne pišemo:
On da bo kandidiral za predsednika?
Ti da tega ne veš?
Posebnosti
- Kadar sta skupaj dve podredni vezniški besedi, med njima ni vejice:
Le povej mu, da če ne bo poslušal, ne bo več v naši ekipi.
Mislim, da kdor ni zaljubljen, ne more biti umetnik.
Tako kopičenje veznikov ni priporočljivo. V starejših besedilih se je tu vejica pogosto pisala:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.
- Kadar sta skupaj priredni in podredni veznik pred vmesnim odvisnikom, pišemo vejico samo pred prvim veznikom:
Namestil je mrežo, in ko je spet prišla nevihta, je bil njegov pridelek rešen.
Prebral sem knjigo, in če bo le mogoče, si ogledam še film.
Vejico pišemo pred prvo in pred drugo vezniško besedo, kadar priredni veznik zastopa opuščeni nadredni stavek:
Nekaj pa vam obljubim, namreč, da kmalu spet pridem.
(Nekaj pa vam obljubim, namreč (to obljubim), da kmalu spet pridem.)
- Vejice ne pišemo med deli večbesednega veznika:
Kljub temu da je bil bolan, je šel na delo.
Medtem ko sta spala, so oropali njun dom.
Taki vezniški izrazi so še:
tako da, toliko da, potem ko, vtem ko, še ko, brž ko, šele ko, s tem da, posebno ko, zlasti če …
V nekaterih primerih lahko izrazimo razmerje med nadrednim in odvisnim stavkom tako, da prvi del prvotno večbesednega veznika prenesemo v nadredni stavek, za njim pa seveda pišemo vejico:
Spoštujejo ga zato, ker je razsoden.
Vznemirjen je bil tako, da se je ves tresel.
- Pred primerjalnimi kakor, kot, ko in stopnjevalnim tako – kakor vejice ne pišemo, če veznik ne uvaja odvisnika z osebno glagolsko obliko:
Znanstveniki trdijo, da ima rdeče vino na telo prav tako blagodejen učinek kot telovadba.
Že v mladosti je postavil tako evropski kakor svetovni rekord.
Vendar:
Moral bi nagovoriti množico bolj prepričljivo, kakor jo je.
- Vejico pišemo za vmesnim stavkom pred besedo, ki nadomešča opuščeni odvisnik, enak prvemu delu priredja:
Prišel je, sam ni vedel, zakaj.
(Prišel je, sam ni vedel, zakaj (je prišel).)
Večkrat je to mogoče pisati tudi brez vejice.
- Vejico pišemo tudi med izrazi, nastalimi iz stavkov, ki na začetku povedi ali pred kakšnim notranjim stavkom izražajo razmerje govorečega do vsebine povedanega:
Skratka, ljudje so navdušeno sprejeli njegovo novo pesem.
Prodaja je presegla pričakovanja, skratka, vsi so bili zadovoljni.
Najprej, prosim vas za diskretnost.
Kadar je jedro polstavka deležje, deležnik, pridevnik, samostalnik:
Želeč jim vso srečo, so se poslovili.
Izročil ji je kozarec vina, rekoč: „Iz našega vinograda.“
Zasledoval je osumljenca, pogledujoč na vse strani.
Deček pa se je, navihanec mali, splazil pod mizo.
Če je pridevniški polstavek levo od odnosnice, ga ne ločimo z vejico:
Iz njegove kesanja polne knjige so se bralci marsikaj naučili.
Prav tako ne ločimo z vejico samostalniških zvez, nastalih iz odvisnika:
Ob slovesni podelitvi olimpijskih medalj je govoril tudi najstarejši olimpionik.
(Ko so slovesno podelili olimpijske medalje, je govoril tudi najstarejši olimpionik.)
Posebnosti
- Kadar je deležje golo, brez dopolnila, ob njem vejico pišemo, če ga razumemo kot polstavek, drugače pa ne:
Tresoč se, je bančni uslužbenec roparju izročil denar.
ali
Tresoč se je bančni uslužbenec roparju izročil denar.
- Deležij po nastanku ne ločimo z vejico od drugega besedila, kadar so prislovi:
Molče se je zazrl v njene oči.
Opotekaje se je šel proti izhodu avtobusa.
Prim. prislov iz deležnika:
Boječe se je učenka približevala tabli.
- Deležniških in pridevniških polstavkov ne ločimo z vejico od preostalega besedila, če so navadni, tj. levi prilastki:
Po sreči hrepeneče srce je nemirno.
Kadar nedoločniški polstavek lahko razvijemo v osebno glagolsko obliko, ga lahko ločimo z vejico ali pa ga pišemo brez nje:
Imel je željo, postati zdravnik.
(Imel je željo, da bi postal zdravnik.)
Njegova želja je, postati zdravnik.
Njegova želja je postati zdravnik.
Moja dolžnost je, govoriti resnico.
(Moja dolžnost je, da govorim resnico.)
Če pa se nedoločniški polstavek rabi kot povedkovo določilo ali povedkov prilastek, se od sobesedila ne sme ločiti z vejico:
Ni prav soditi kar tako.
Treba je redno trenirati.
Začelo je močno snežiti.
1. Izpostavek:
Policija ga je, goljufa premetenega, le ujela.
Sin, ta ti bo šele dal vetra!
Bogato se poročiti, to je njena želja.
2. Dostavek:
Kupi tudi rogljiček, čokoladnega.
Pogledal jo je v oči, zbegano in preplašeno.
Veronika je prišla domov, sama, in celo kmalu.
1. Zvalniki in ogovori:
Ti neroda ti, ti boš meni solil pamet.
Gospa, kar po domače.
Odloči se že, mevža mevžasta!
2. Samostojno rabljeni medmeti in medmetne zveze:
Joj, kako se je osramotil!
Lej lej, kdo je tukaj.
Za vraga, kaj pa govorite!
O, Julija, kam pa ti?
Pomni
- Medmeti (ali medmetne zveze) niso rabljeni samostojno, tj. kot stavki, v primerih, ko so stavčni členi:
Pes reče hov.
V šotoru se je slišalo škrab škrab škrab.
Miška pa smuk za kavč.
- Medmet se od zvalnika ne loči z vejico, kadar v govoru ni ločen od njega s premorom:
O mati, o domovina!
3. Samostojni členki:
Da, prišel bo tudi on.
Ne, to ni golo naključje.
Vsekakor, do jutri bo delo opravljeno.
Spet sta se pobotala, kajpak.
Pomni
- Pisanje ali opuščanje vejice pri nekaterih členkih je odvisno od stilnega poudarka takih izrazov:
Tega seveda ne tajim.
Take stvari se, seveda, ne povedo na glas.
- Zlasti če je poved zapletena in je v njej že več vejic, vrinjeni stavek ali več stavkov od drugega dela povedi rajši ločimo s pomišljajem:
Komaj je zatisnil oči – človek bi mislil, da je minila le minuta – se je zbudil in nadaljeval pogovor.
1. Pri pisanju imen in večbesednih poimenovanj, ko jih iz tehničnih, bibliografskih in podobnih razlogov pišemo za priimkom, npr. v seznamih ali stvarnih kazalih; s tako vejico nakazujemo, da smo spremenili pravilno zaporedje sestavin (npr. za abecedni seznam):
Kos, Janko
Drnovšek, Janez
sir, bohinjski
kruh, pirin
2. Kot znamenje za mejo med celim številom in decimalkami:
1,50
1,572
3. Včasih namesto presledka za označevanje milijonic (če so v istem zapisu tisočice zaznamovane s piko):
27,500.000 €