Medtem ko je da običajno v rabi podrednega veznika, ki uvaja trdilne stavke, (1), je lahko v nekaterih okoljih rabljen tudi kot členek, kot to za primere z odplakanjem oz. za k-vprašanja pokažejo Marušič idr. (2015). V teh kontekstih je da povezan z odmevalno interpretacijo – ne gre namreč za prava vprašanja, pač pa govorci z njimi ponovno vprašajo po informaciji nad katero so bodisi začudeni oz. samo želijo, da njihov sogovornik ponovi pravkar povedano, kot za k-vprašanja pokažeta primera v (2).

 (1) Vem, da bo Tone pekel piškote. 

 (2) a. Kdo da bo pekel piškote?
   b. Zanima me, kdo da bo pekel piškote.

Te primere moramo ločiti od primerov, v katerih se ob podrednem vezniku da pojavi vprašalnica. V teh primerih veznik da ne preživi izpusta, kot za tovrstne primere pokaže (3), povzet po Merchantu (2001). Z drugimi besedami, podrednega veznika da ne moremo najti v odplakanju, medtem ko lahko v primerih z odplakanjem najdemo členek da, kot pokaže.

(3) a.	Rad bi vedel, koga da je Peter videl. (Merchant 2001: (101a)	
    b.	Peter je videl nekoga in rad bi vedel, koga (*da). (Merchant (2001: (102a))

(4) Kdo da [bo pekel piškote]? 	

Potencialno gre v primerih, kot je (4) za dvojni izpust, kot je nakazano v (5).

(5) Kdo [praviš] da [bo pekel piškote]?

Merchant 2001 - Verjetno bi bilo smiselno literaturo organizirati na eni sami strani in potem pri vsaki omembi dat sklic na tisto stran, po možnosti točno do konkretnega vnosa.