Medtem ko je da običajno v rabi podrednega veznika, ki uvaja trdilne stavke, (1), je lahko v nekaterih okoljih rabljen tudi kot členek, kot to za primere z odplakanjem oz. za k-vprašanja pokažejo Marušič idr. (2015).

V teh kontekstih je da povezan z odmevalno interpretacijo – ne gre namreč za prava vprašanja, pač pa govorci z njimi ponovno vprašajo po informaciji nad katero so bodisi začudeni oz. samo želijo, da njihov sogovornik ponovi pravkar povedano, kot za k-vprašanja pokažeta primera v (2).

 (1) Vem, da bo Tone pekel piškote. 

 (2) a. Kdo da bo pekel piškote?
   b. Zanima me, kdo da bo pekel piškote.

Te primere moramo ločiti od primerov, v katerih se ob podrednem vezniku da pojavi vprašalnica. V teh primerih veznik da ne preživi izpusta, kot za tovrstne primere pokaže (3), povzet po Merchantu (2001). Z drugimi besedami, podrednega veznika da ne moremo najti v odplakanju, medtem ko lahko v primerih z odplakanjem najdemo členek da, kot pokaže.

(3) a.	Rad bi vedel, koga da je Peter videl. (Merchant 2001: (101a)	
    b.	Peter je videl nekoga in rad bi vedel, koga (*da). (Merchant (2001: (102a))

(4) Kdo da [bo pekel piškote]? 	

Potencialno gre v primerih, kot je (4) za dvojni izpust, kot je nakazano v (5).

(5) Kdo [praviš] da [bo pekel piškote]?

Da je po SP soglašalni členek, zborno povzdignjena različica členka ja, po SSKJ pa gre v tem pomenu za prislov, ki v knjižnem jeziku izraža pritrjevanje, podkrepitev trditve, domislek in pa obotavljanje ali pomislek (gl. SSKJ za primere). Po Slovenski slovnici se členek da uvršča med t. i. pozivne členke (zahtevalne/ukazovalne ter želelne) pri čemer se “s pozivnimi tvorec besedila obrača na naslovnika (lahko tudi do samega sebe) in na njegovo oz. svoje razmerje do vsebine besedila (oz. njegovega dela)” (Toporišič 2000: 445).

Merchant 2001 - Verjetno bi bilo smiselno literaturo organizirati na eni sami strani in potem pri vsaki omembi dat sklic na tisto stran, po možnosti točno do konkretnega vnosa.