Stara različica tega dokumenta!
Vejica
Véjica ( , ) je enodelno ločilo, s katerim v glavnem med seboj ločujemo stavke iste povedi, priredne dele besednih zvez, pristavke, vrivke od ostalega besedila. Vejica ima v mnogih vrstah črk enako obliko kot opuščaj ( ’ ) ali enojni desni narekovaj ( ’ ), s tem da jo postavljamo na osnovni nivo besedila. Poznamo skladenjsko in neskladenjsko rabo.
Skladenjska raba
Vejico (,) pišemo:
- med enakovrednimi deli proste ali zložene povedi;
- med nadrednim in odvisnim stavkom (tudi ko gre za primerjalni odvisnik s kot, kakor ipd.);
- med polstavkom in preostalim besedilom povedi;
- med izrazi in stavki, ki niso stavčni členi ali deli priredja oz. podredja.
Med skladenjsko enakovrednimi deli proste ali zložene povedi
Nestavčni enakovredni deli
1. Vezalni (naštevanje):
Obiskali smo Ljubljano, Maribor, Celje, Koper.
Ona je močna, bistra, pametna ženska.
Slovenci so se izseljevali deloma v Nemčijo, deloma v Francijo, deloma v Ameriko
Psiček laja hov, hov, hov.
2. Stopnjevalni:
Nismo obiskali samo Kopra, ampak tudi Ljubljano.
Ne le ti, tudi tvoja sestra naj pride na kosilo.
Bil je talentiran, celo genialen učenec
3. Ločni:
Bi kavo, čaj?
Ti prinesem kolač, sladoled?
4. Protivni:
Hiša je stara, vendar trdna.
Fant je malo počasen, pa zanesljiv
5. Vzročni in posledični:
Neizkušena, kajti mlada, je odšla v svet.
Mlada, torej neizkušena, je odšla v svet.
6. Pojasnjevalni:
Profesor predava dvakrat na teden, in sicer v ponedeljek in četrtek.
Prišel je pozno, šele ob treh.
Ivan Cankar, Na klancu.
V Ljubljani, dne 9. II. 1973.
Zbolel je za hudo, nalezljivo boleznijo (to je za hudo, in sicer nalezljivo).
Posebnosti
- Kadar levi pridevnik določa celo preostalo besedno zvezo, začenjajočo se s pridevnikom, za njim ne pišemo vejice:
dolgi kodrasti lasje
- Zveze kot v nedeljo, 9. maja, (bo) … se redkeje pišejo tudi brez vejic, na primer:
v nedeljo 9.maja (bo).
Tip kot v nedeljo ob 9. uri (bo) … se navadno piše brez vejic. Če prvi in drugi primer združimo, se navadno piše takole:
v nedeljo, 20. maja, ob 17. uri (bo)
- Če enakovredne naštevane enote, ki niso povedi, navajamo v stolpcih, vsako v posebni vrsti, vejice med posameznimi enotami lahko opuščamo (na koncu pa tudi končno ločilo), na primer:
Prijavi je treba dodati:
-življenjepis
-šolsko spričevalo
-zdravniško spričevalo
Pristavčni deli
Vejica je na obeh straneh:
Pri Prešernu, največjem slovenskem pesniku, so se učili
vsi kasnejši pesniški rodovi.
Slovensko narodno gledališče, Opera in balet, ima na sporedu tri nove predstave.
Nekateri ptiči, recimo lastovke, štorklje in škorci, se na jesen selijo.
Pomni
Na koncu povedi druge vejice pristavka ne pišemo, temveč samo ustrezno končno ločilo:
To povest je napisala Zofka Kveder, poročena Jelovšek.
Oglasil se je Stane Suhadolc, po domače Kovačev.
Posebnost
Če je lastno ime določilo pred njim stoječe besedne zveze, ga od nje ločimo z vejico,
kadar domnevamo, da zveza naslovniku tega imena ne napoveduje samoumevno:
Največji slovenski pesnik, France Prešeren, se je rodil v Vrbi.
Sicer pa ne:
Največji slovenski pesnik France Prešeren se je rodil v Vrbi.
Stavčni enakovredni deli
1. Vezalni:
Ribe plavajo v vodi, na nebu ptice letijo, sprehajalec se sprehaja po gozdu, srna teka po polju.
Sonce na nebu sije, ljudje na vrtu pojejo.
2. Stopnjevalni:
Ni le brala pesmi, ampak jih je tudi pisala.
Ni se niti zahvalil, kaj šele da bi bil plačal.
3. Ločni:
Zdaj je plesal, zdaj je pel.
4. Protivni:
Vse ima, vendar ni zadovoljen.
Mimo mene si šel, vendar se nisi oglasil.
Veliko se je učil, a uspeha ni bilo.
Rada ima družbo, še rajši pa knjigo.
5. Vzročni:
Ne hodi po progi, je nevarno.
Stekli so v hišo, kajti začela se je nevihta.
6. Posledični:
Zvečerilo se je, zato so se odpravili domov.
7. Pojasnjevalni:
Poznam to dekle, saj je moja prijateljica.
8. V bibliografskih zapisih med naštevanimi enotami:
Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana, Topografski opis, 1955, 79 strani.
Pomni
Z vejico se ločijo tudi vrinjeni stavki:
Prešeren je bil, kakor je splošno znano, po poklicu odvetnik.
Cankar, to vemo, je živel dalj časa na Dunaju.
Moj prijatelj, zakaj ga ne bi imel tudi jaz, ima novo hišo.
Nestavčno-stavčni enakovredni deli
Pozimi in kadar je mraz, moramo zakuriti.
Previdno, toda ne da bi se obotavljali, smo šli za njimi.
Posebnosti
Vejice med skladenjsko enakovrednimi deli ne pišemo:
1. pred nekaterimi prirednimi vezniki: vezalnimi in, pa, ter, ločnimi ali, oziroma, bodisi
in pred drugim delom dvodelnih vezniških zvez ne – ne, niti – niti, tako – kakor (vezalne in,
pa, ter in ločni ali spoznaš po tem, da jih ni mogoče zamenjati z vezniki tipa vendar, zato,
kajti.
a) Vezalni:
Oče in mati sta mu že davno umrla.
Ivan in Pavla sta brat pa sestra.
Obiskali smo muzej in gledališče ter galerijo.
Kupil je vžigalice ter prižgal svečo.
b) Stopnjevalni:
Nisem ne izobražen ne delaven.
Društvo se je ohranilo do današnjega dne pa tudi njegova pravila še veljajo.
c) Ločni:
Stopi ven ali noter.
Prebivalci so se bodisi poskrili bodisi razbežali.
Naš gost tega ni opazil oziroma tega ni pokazal.
Pomni
-Pred naštevalnim ali, ne oziroma niti se vejica lahko piše:
Kdo ti češe lase, ali mati, ali sestra, ali babica?
Nisem ga videl, ne v ponedeljek, ne včeraj, ne danes.
(Povsod več kot po dva veznika.)
-pred vezalnimi in, pa, ter, ločnimi ali, oziroma, bodi(si) ali pred stopnjevalnimi ne – ne, niti –
niti, tako – kakor pišemo vejico, če jo zahteva vrinjeni ali vmesni stavek oz. dostavek:
Moj prijatelj, tudi jaz imam prijatelja, in njegova žena živita v Kranju.
Da bo kmalu tukaj, je rekla, in da prinese hrano.
Razloži mi, kje si bil cel dan, in pojdi potem hitro domov.
Vejico pred vezalnim in lahko pišemo tudi tedaj, če sta osebka prirednih stavkov slabo družljiva:
Komaj je zatisnil oči, se je zbudil, in dan je bil.
2. kadar posamezne izraze (lahko tudi okrepljene) ponavljamo, ne da bi jih v govoru ločili s premori ali z načinom izgovora:
Beli so beli češnje cvetovi.
Daj daj, povej že enkrat.
Perilo je belo belo.
Priden priden, fantek moj!
Joj joj, kako boli!
Pes je zalajal hov hov hov.
Hodil je hodil celo noč, vendar ni nikamor prišel.
Rjuhe so bele prebele.
Če s ponovitvijo stopnjujemo ali poudarjamo isti pomen, vejico pišemo:
Daj, daj vendar.
Sam, samcat je.
3. Med prirednimi stalnimi besednimi zvezami z izpuščenim veznikom in, ali:
(hodi) gor dol, na vrat na nos, križem kražem, hočeš nočeš, hočeš nočeš moraš
4. Neobvezno med prirednimi istovrstnimi naštevanimi prvinami, kjer bi vejice samo
motile:
25 latiničnih črk: a b c č …
Ločila so grafična ali pisna znamenja, npr. .,;!?
Končnice -a -e -i -o so naglašene ali nenaglašene.