Sodobna slovenska slovnica

Vezaj (-) je najkrajše vezalno črtično ločilo (krajša črtica od pomišljaja), ki se uporablja za vezanje besed. Navadno je stičen (stični vezaj), redko tudi nestičen (nestični vezaj).

Stični vezaj (brez presledka z leve in desne) pišemo:

1. Med deli zložene besede, ki bi bili v prosti zvezi povezani z in ipd.:

Medmeti iz istih ali podobnih sestavin se lahko pišejo z vezajem, če se sicer pišejo tudi skupaj ali narazen:

2. V priredno »zloženih številkah« (bančni računi ipd.):

3. Med sestavinami zloženk, nastalih iz podrednih zvez, če je prvi del števka ali več števk oziroma črka ali več črk:

4. Med sestavinami nekaterih zloženk z imenovalniško prvo sestavino; to je zastarelo, danes take zloženke pišemo skupaj:

5. Na koncu pisno osamosvojenega dela zloženke ali sestavljenke (značilno zlasti za strokovno pisanje):

6. Med črkovno ali števčno/številčno osnovo in končajem:

V manj strokovnem pisanju se tak vezaj lahko opusti:

7. Med kratico, pisano z velikimi črkami, in končnico (ali podaljškom osnove), ki jo pišemo z malimi:

8. Za naveznim členkom le pred kazalnim pridevniškim, posamostaljenim ali prislovnim zaimkom:

9. V nekateri tujih citatnih imenih:

10. V filozofskem jeziku med samostojnimi besedami, povezanimi v sklop:

Nestični vezaj (s presledkom z leve in desne) pišemo:

1. Med deloma dvojnega imena, če se obe enoti pregibata:

Ni pa prav Ljubljana - Bežigrad, kjer gre za en sam del, tj. za Bežigrad v Ljubljani.

2. Med osebnim imenom in vzdevkom oz. med prvotnim in privzetim priimkom:

Neskladenjsko in neoblikoslovno vezaj pišemo:

1. Za ločevanje zlogov:

2. Za zaznamovanje nesamostojnih pomenskih delov besede: predpon, končnic, priponskih obrazil, medpon ipd.:

3. Za zaznamovanje končajev:

4. Za zaznamovanje enote 00 pri zapisovanju denarnih zneskov:

Če se deljeni del besede končuje z vezajem, ga lahko prenesemo na začetek naslednje vrstice, da ga ohranimo pri morebitnem prepisovanju.