Klicaj je končno ločilo, ki zaznamuje tonski potek povedi in označuje zapoved, željo, prošnjo ipd. s čustveno prizadetostjo. Pišemo ga brez presledka levostično. Poznamo skladenjsko in neskladenjsko rabo klicaja.
1. Na koncu čustveno obarvanih povedi (tudi medmetnih, zvalniških, sploh neglagolskih):
Gooool!
Au, boli!
Sedi, Luka!
Uauuu, kako lep razgled!
Gospe in gospodje!
Posebnosti
- V želelnih in velelnih povedih, ki niso čustveno poudarjene, klicaja ne pišemo:
Prosim, zapri okno.
- Na koncu podredja se piše klicaj le, če ga zahteva glavni stavek:
Sporoči mu, naj me pokliče!
v nasprotju s:
Profesor je rekel, da takoj oddaj test.
- Končno ločilo citirane povedi izpuščamo, če bi moralo stati pred končnim klicajem vzklične povedi:
Nehaj že s tem svojim Tega se ne da narediti(!)!
Če je citirana poved med narekovaji, svoj klicaj ali vprašaj lahko ohrani:
Nehaj že s tem svojim „Tega se ne da narediti!“!
Če je citirana poved za dvopičjem, ohranja svoje ločilo, zamenja pa se ločilo napovednega stavka:
Nehaj že s tem svojim: Tega se ne da narediti.
- Na koncu priredja ali proste zveze stavkov pišemo klicaj le, če ga zahteva tudi zadnji stavek oz. neodvisni del:
Kapitalistične lovke maksimirajo profit, izkoriščajo delovno silo in večajo razredno razslojenost – uprimo se jim!
2. Na koncu čustveno obarvanih vrinjenih stavkov:
Voznik je izgubil nadzor nad vozilom in – grozno je bilo videti! – zletel s ceste.
Pozor
Nekoč se je pisal klicaj tudi za zvalniki:
O, Vrba! srečna draga vas domača …
Danes se rabi praviloma vejica.
3. Za nagovorom v pismih, vendar se v zadnjem času pogosteje rabi vejica:
Draga Tanja!
Pošiljam ti vabilo …
4. Na koncu vzkličnega dobesednega navedka pred spremnim stavkom premega govora:
»Matic, bodi tiho!« je prosil oče.
5. Na koncu čustveno poudarjenih vzkličnih vprašalnih povedi se lahko skupaj pišeta vprašaj in klicaj:
Kaj, tudi ti si se okužil?!
6. Pri stopnjevani vzkličnosti se lahko rabita dva ali več klicajev:
To je pa že preveč!!
Neskladenjsko se klicaj piše sredi besedila v oklepaju ali pa na robu besedila in izraža opozorilo:
Drevo je pognalo pepke (!) in dišalo je po pomladi (mišljeno popke).
Pesem ima akrostih (!).
V takih primerih je klicaj obojestransko stično ločilo.
V španščini se pri vzkličnih povedih uporabljata dva klicaja. Na glavo obrnjen klicaj na začetku in običajen klicaj na koncu povedi:
¡Estás loco!
- V mednarodni fonetski abecedi in khoisanskih jezikih se klicaj uporablja kot črka za označevanje »postalveolarnega« klika (ta glas ustvarimo z jezikom v zadnjem delu dlesni; v zulujskem pravopisu je označen s q).1)
- Klicaj se včasih uporablja tudi kot fonetični simbol za označevanje izpuščenega soglasnika, čeprav to večkrat označimo z apostrofom ali nadpisanim znakom glutalnega zapornika.
Klicaj se pojavlja v lastnih imenih blagovnih znamk, odrskih in televizijskih del (npr. komedijah, muzikalih):
Yum!
Yahoo!
Mamma Mia!
Redko tudi v zemljepisnih lastnih imenih:
angleško mesto Westward Hi!
kanadsko mesto v Quebecku Saint-Louis-du-Ha! Ha!
Opozorilni znaki, ki označujejo nevarnost, so pogosto opremljeni s klicajem:
klicaj v trikotniku
Znak '!' je oznaka za funkcijo fakulteta n! – zmnožek vseh naravnih števil med 1 in n:
4! = 4 · 3 · 2 · 1 = 24
Dva znaka '!!' označujeta dvojno fakulteto n!! – zmnožek vseh naravnih števil enake sodnosti do n:
8!! = 2 · 4 · 6 · 8 = 384
9!! = 1 · 3 · 5 · 7 · 9 = 945
- V ASCII je koda znaka za klicaj 33, v Unicode pa U+0021.2)
- Nekateri programski jeziki uporabljajo znak '!' kot enočleni operator za logično negacijo. Na primer v jeziku C !A pomeni ne A.
- V programskem jeziku R, != pomeni 'ni enako'.
V šahovski notaciji se en klicaj '!' uporablja za dobro, dva '!!' pa za odlično potezo.