Podpičje je levostično nekončno ločilo sestavljeno iz navpično postavljene vejice in pike (;). Je podobno dvopičju, ampak ni enako. Ločuje posamezne dele povedi krepkeje kot vejica in šibkeje kot pika. Poznamo skladenjsko in neskladenjsko rabo.
1. Ločuje samostojna stavka ali zvezi stavkov iste povedi. Na primer:
Dokler je človek mlad in krepak, je ves svet njegov: kamor položi trudno glavo, tam je doma; vse mu je prijazno, vse mu odpira vrata in srce.
2. Ločuje sestavne dele priredij (protivnih, vzročnih ali sklepalnih). Na primer:
Ali bi sprejel tudi moj odgovor, ne vem; vem pa, da ga nisem utegnil napisati.
Pomni:
V navadnih dvostavčnih priredjih namesto podpičja pogosto pišemo vejico, v daljših pa podpičje zamenjamo s piko.
3. Ločuje daljše priredne sestavine z vzporedno skladenjsko zgradbo; tudi s številkami, črkami ali pomišljajem označene odstavčne naštevalne enote. Na primer:
Nenaglašeni i se v narečju rad izgubi:
a) v nedoločniku: delat, nosit;
b) v velelniku: nes, nos, pros;
c) v deležniku na -l (množina, moški spol): smo delal, prosil.
4. Ločuje različne enorodne skupine naštevanega v istem stavku. Na primer:
Iz trgovine prinesi: jabolka, limone, hruške; kremo, zobno pasto, milo; krompir, zelje in fižol.
5. Ločuje dele proreka v veliki povedi. Na primer:
Ako imenujemo klasike tiste pisatelje, v katerih se splošnočloveške misli in čuti razodevajo v lepi obliki; ki imajo veljavo za zmerom, ne samo za svoj čas; ki so vredni, da se stavijo za zgled prihodnjim: smemo po pravici Prešerna imenovati klasika.
V grščini podpičje označuje vprašanje. V francoski tipografiji se podpičje, loči od predhodnega znaka s kratkim nedeljivim presledkom. V računalniškem naboru znakov ga pogosto zamenja navadni presledek.
V računalniškem programiranju se podpičje pogosto rabi v imperativnih programskih jezikih za ločevanje ukazov. Takšna zgleda sta pascal in JavaScript. Zgleda vrstic, ki ločujeta ukaze (deklaracijo funkcije in funkcijo) v pascalu:
program PozdravljenSvet(output);
writeln('Pozdravljen svet!');
V drugih proceduralnih jezikih podpičje zaključuje ukaze - na primer Ada, C, Java, C++, Maple. Zgleda vrstic, ki zaključujeta ukaz (deklaracijo spremenljivke in funkcijo) v C-ju:
int stevilo 0 ;
puts(„Pozdravljen svet!“) ;
Nekateri drugi jeziki, kot so nekateri zbirniki in narečja Lispa, lahko rabijo podpičje tudi za označitev komentarjev.
V računalniškem sistemu je podpičje predstavljeno z desetiškima znakoma Unicode (;) in ASCII 59 ali šestnajstiško 0x003b
V jeziku funkcij podpičje v argumentu funkcije, ki stoji pred spremenljivko, označuje, da je dana funkcija funkcija te spremenljivke, ni pa nujno.
V diferencialni geometriji podpičje, ki stoji pred indeksom, označuje kovariantni odvod funkcije po koordinati, označeni s tem indeksom. Navadni parcialni odvod je v takšnem zapisu označen z vejico.