Narekovaj je dvodelno ločilo, s katerim označujemo dobesedni navedek premega govora, zaznamujemo navedke (citate), naslove, imena (vzdevke), oziroma dajemo besedam poseben pomen. Poznamo skladenjsko in neskladenjsko rabo.
Dvodelni narekovaj, npr. dvojni srednji (» «), enojni srednji (› ‹), dvojni spodaj- -zgoraj („ “), enojni spodaj-zgoraj (, ‘) ali dvojni zgornji („ “), nam zaznamuje:
1. dobesedni navedek premega govora ali navedenega (citiranega) besedila.
„Vaša prijateljica“, je povedala soseda, „je bila včeraj tukaj“.
„Kdo je klical“ je vprašal Jernej.
Narekovaj stoji za končnim ločilom citirane povedi, ki ima spredaj dvopičje. Na primer:
Janez pravi: „Jutri bo sončen dan.“
Pri dobesednem navedku pišemo končno ločilo za narekovajem, če je naveden samo del povedi. Na primer:
Po Kidriču je Dalmatinova Biblija naš „prvi literarni vzorec trajne vrednosti“.
Končno ločilo pišemo pred narekovajem, če je naveden najprej zadnji del ene povedi, tej povedi pa sledi še katera citirana poved. Na primer:
V uvodu beremo, da je geslo v slovarju »natisnjeno polkrepko. Za njim so razvrščene sorodne besede, tako da sta bolje razvidni moč družine in pomen posameznih obrazil.«
Pomni
1. Namesto narekovajev se lahko rabi narekovajni pomišljaj; pišemo ga samo na začetku odstavka pred dobesednim navedkom premega govora, kadar pred njim ni spremnega stavka.
2. Kadar je treba med besedilom v narekovajih navajati še kaj z narekovaji, uporabljamo drugačne narekovaje, npr. enojne, ali pa jih opuščamo, če zaradi tega ne trpi jasnost besedila:
Janez pripoveduje: »Bil sem za pričo; sodnik me je vprašal: Kaj veš o tatvini pri sosedu? Povedal sem mu po pravici: ,Videl nisem ničesar.‘«
2. poseben pomen, položaj ali vrednost posamezne besede ali besedne zveze. Na primer:
Vsak „zakaj“ ima svoj „zato“.
Pomni
Navedek lahko zapišemo brez narekovajev v ležečem tisku. Na primer:
Kaj je to?
Pri pisanju z roko uporabljamo dvojni narekovaj spodaj-zgoraj.
3. naslov podjetja, ustanove, umetnostnega dela, kadar ga brez narekovajev ne bi spoznali kot lastno ime. Na primer:
„Soči“ je zelo lepa Gregorčičeva pesem.
Neskladenjsko se za navajanje pomena kakšne besede ali besedne zveze v jezikoslovju uporablja dvodelni enojni narekovaj zgoraj (’ ’):
Tožilnik z nedoločnikom se v latinščini uporablja za glagoli dicendi ’rekanja’ in sentiendi ’mišljenja’.
V ruščini se velikokrat uporablja usredinjeni dvojni narekovaj, vendar obrnjen.